Žalost in neizmerna bolečina sta se vame naselili zadnje dni.
Pa v petek nekaj ur pred...smo ja veselo razpravljali, kako bomo izpeljali našo jesensko prireditev in tvoja skoraj že prošnja je bila, da to naredimo takrat ko bo tebi čas dopuščal, saj se v zadnjih štirih letih pri Abohih brez tebe ni zgodilo prav nič. Ko sedaj v mislih vrtim film dogodkov zadnjih let komaj vidim, s kakšno neverjetno energijo in pozitivnim vplivom si nas bogatil. Pa končno si našel svoje življenjsko poslanstvo v gostilni, ki si ji dal ime, pa kako drugače kot Abohov hram, kjer si nas in še mnogo drugih razvajal z dobrotami iz svoje kuhinje. Mesta, kjer si pustil svoj globok pečat pa bi lahko še dolgo našteval, največja praznina pa zeva v tvoji družini, s katero globoko sočustvujemo.
Ne, nič več ne bo tako kot je bilo, ne v tvoji Gnejzdi, ne na naših izletih, ne na obvezni kavici in klepetu v Nah baru, pa kako boš manjkal na tenisu, jadranju in igrah, ki smo si jih za to jesen omislili ti Jeff, Iza, Tadej in jaz.
Na koncu tvoje mnogo prekratke življenjske poti, bi želel, da te na drugi strani čaka novo in še lepše življenje in moje upanje, da se v onstranstvu če obstaja zopet snidemo.
Žal vam sporočam da je v tragični prometni nesreči umrl naš brat Jeff!
Iskreno sožalje, družini, svojcem in prijateljem, imejmo ga za vedno v spominu, kajti tisti, ko smo ga poznali, vemo da je bil človek z velikim srcem............Zbogom Jeff.
... je usoda ponovno usekala v našo sredino. Samo še nekaj dni nas loči od blagoslova v MIRNI Peči katerega se je Jože redno udeleževal, letos pa mu je zmanjkalo samo nekaj ur in kdo ve mogoče bi tisti zgoraj lahko ukrepal drugače.
Kaj porečejo nasprotniki motorizma, da se to zgodi najbolj previdnemu motoristu med vsemi nami in to zaradi objestnosti voznika na štirih kolesih.
Zato "spoštovani" vozniki na štirih kolesih - ZOPET SO MOTORISTI NA CESTI PA ČE VAM JE TO PRAV ALI NE - in to prosim upoštevajte.
Vedno se pojavi nešteto vprašanj vendar na mnoge od njih nikoli ne dobimo odgovorov, zato motoristi, pazite nase ker ste ogrožena vrsta.
Dragi Joško hvala ti za ure ki smo jih preživeli skupaj in če imaš sedaj to možnost pazi na nas.
Ko sem zjutraj pogledal skozi okno, sem si rekel: končno lepa sobota, kot nalašč bo za za obisk moto zbora v Ljutomeru. Pokličem nekaj ključnih ljudi in nazadnje tudi Harija. >Zdravo čuj greš popoldanz sinom sva sama in najbrž ne bom šel<, še pozdrav in že sem zapeljal na dvorišče k svaku Miranu. Sedeva, tašča poskrbi za pijačo in nisva se še prav razgovorila, ko prihiti njegova žena z novico ki me je udarila kot električni sunek: Hari se je ubil. Nemogoče, pa saj sva se slišala pred dvajsetimi minutami.
Že sva sedla v avto in zdirjala brez besed proti Kungoti kjer se je zgodila nesreča, ter upala da je pomota. Ko sva zagledala zadnji del motorja z izpuhi Leo Vince (na katere je bil Hari še posebaj ponosen) je bilo vseh upov naenkrat konec. Tisoč zakaj-ev je šinilo skozi glavo in zakaj ravno najboljši med vsemi, zakaj ravno Hari. Odgovorov najbrž ne bom dobil nikoli.
Hari se je Pohorskim abohom priključil kmalu po ustanovitvi, ko se mu je uresničila največja želja, da si kupi svojega fejzerja. Bil je veseljak in dobričina na katerega si lahko računal tudi ob najbolj nemogočih situacijah. Še posebaj pa se je izkazal, ko smo začeli z izgradnjo klubskih prostorov. Takrat se je pokazalo koliko ljudi ga je poznalo in nihče mu ni odrekel pomoči, ko je zbiral finančna in materijalna sredstva za klub. Prav tako vsa srečanja, skupne vožnje in zabave z njim so imele večjo dimenzijo, saj mu nikoli ni zmanjkalo idej in dobre volje.
Nekje globoko v sebi sem vedno upal, da ne bo treba nikoli prišiti na lajbiče tistega - IN MEMORY OF...pa se mi želja žal ni uresničila.
Ker se svet po vsaki tragični in kruti nesreči še vedno vrti naprej bo brez dvoma tako tudi zdaj. Verjamem pa, da nas je ta izguba prijatelja ponovno spomnila kako minljivo in krhko je človeško življenje, še posebaj nas motoristov.
Brez dvoma, zapustil nas je velik človek in izjemen prijatelj, ki bo v naših življenjih pustil neizbrisno sled.
