22. junij 2007 - 3 dnevni izlet na Grossglockner, najvišjo goro v Avstriji,  za katerega smo se Pohorski Abohi dogovorili že 6.4.2007, na našem 2. sestanku.

Dorekli smo plan izleta, ki bi naj izgledal nekako takole:
1. dan, Maribor - Bovec
2. dan, Bovec - Grossglockner (3798 m, osvojiti 2369 m) - Bovec
3. dan Bovec (rafting) - Maribor
Sem napisala naj bi izgledal? Točno tako, proti naravi ne moremo nič :)

21. junija 2007 ob 17.00 uri smo se zbrali v Nah Baru v Hočah, si izmenjali še zadnje nasvete in predloge, napolnili avto s prtljago. Da, tudi avto smo organizirali, da nam je vozil prtljago, predvsem pa pijačo, žar in nekaj pomembnih malenkosti, ki so bile za nas nepogrešljive.

In končno 22. Junij 2007 ob 8.00 uri zbor na naši stalni točki Nah Bar v Hočah. Prva na zbirnem mestu sem bila jaz (Barbara, Aprilia Pegaso 650), najbolj neučakana motoristka, kar jih poznam. Za mano pride Vojko, z avtom; prva dogodivščina, menjava žarnice :). Pohvaliti moram predsednika Borisa (Yamaha Fazer 600), za spremembo nismo čakali njega, ki je vedno zadnji; verjetno ga nismo rabili čakati, ker ga je priganjala žena Tina, ki se nam je prav tako pridružila. Počasi pijemo kavo in glej ga črn Suzuki Bandit 1250, Mario z ženo Jero (s seboj je imela eno skrivnost, ki še sama ni vedela za njo (izdam vam jo kasneje) s pol urno zamudo. Nič zato, saj gremo na izlet in ne na časovno omejeno dirko. Motorji so v teku in že smo na poti po stari cesti proti Ljubljani. Prva postaja seveda zgodovinske Trojane. Malo smo se okrepčali in nadaljevali pot proti Ljubljani. Čudovita cesta in naekrat bum - hektična Ljubljana. V Ljubljani smo bili dogovorjeni z Alešem (Kymco Xciting 500) in Majo, ki sta se nam pridružila na eni od ljubljanskih vpadnic. Nadaljevali smo z vožnjo z željo, da pridemo čez Vršič si ogledamo izvir Soče in se v poznih popoldanskih urah pripeljemo do cilja (Bovec). Zgodila se je prva nenačrtovana pot. Naša  nezavedna podzavestna želja po ogledu Vrhnike je bila premočna in nas pripeljala prav do nje. Seveda smo se morali ustaviti se malce okrepčati in okrepiti naše konje nato pa nadaljevali pot nazaj proti Ljubljani in nato proti Gorenjski.  Po nekaj kratkih postankih smo prispeli do vznožja najvišjega cestnega prelaza v Vzhodnih Julijskih Alpah, Vršič, ki povezuje Gorenjsko in Trento. Prve serpentine za mene in že smo na vrhu Vršiča (1611 m). Odlična vaja za začetnike. Na poti v dolino Soče smo bili ujetniki ilegalcev, ki so zaprli cesto in nas zadržali 30 minut. Vse se je dobro izteklo, bila je le snemalna ekipa, ki je snemala film o ilegalcih. Sledil je vzpon na izvir Soče (1100 m) in nadaljevanje poti proti cilju prvega dne, Bovcu. Po neuspelem iskanju sob in apartmajev smo se odločili, da postavimo šotore v kampu in zaključimo prvi dan potovanja kot se spodobi. Čevapčiči, ražnjiči, klobasice in pivce za živce. Ob postavljanju šotorov, smo že kovali načrte za naslednji dan in Jera se oglasi: "Jaz sem pa pozabila osebno doma". Ja, to je ta skrivnost, ki jo je nevede vozila za seboj cel dan :) in že smo začeli kovati načrte, kako pripeljati Jero čez mejo. Sledila je večerja par piv in zaslužen spanec.

23. junij 2007 ob 7:15 smo se prebudili v deževno jutro, ki nam je pokvarilo dnevni načrt. Vsi šotori so bili v lužah, le predsedniška palača je stala na suhem, kot se spodobi. Eni so še spali, drugi iskali odprt lokal za jutranjo kavo, medtem pa sta nam Boris in Tina priskrbela in pripravila obilen zajtrk. Po nekaj urnem klepetu, so nas ob 14.00 uri obsijali prvi sončni žarki in odločili smo se, da gremo na pizzo v Novo Gorico. Mimo slapa Boka (najmočnejši slovenski slap visok 106 m), ki je bil po močnem deževju zelo izrazit, nas je pot peljala do Mosta na Soči in  preko Solkana v Novo Gorico, kjer smo komaj našli odprto pizzerijo.  Po vrnitvi v naš tabor smo se usidrali v bližnji gostilni in zaključili dan ob borovničkah in pivu ter skovali načrt za zadnji dan našega potovanja. Še vedno je bila najaktualnejša tema, kako spraviti Jero preko meje. Plan A: morda nam sploh ne bodo gledali osebnih, kot je po navadi praksa pri motoristih, plan B: če nas na meji zavrnejo, se Jera in Tina (javila se je prostovoljno in solidarno) vrneta z avtom nazaj po prelepi Sloveniji proti Mariboru, Vojko (šofer avta) pa nadaljuje pot z nami. Bo kar bo, gremo spat.

24. junij 2007 ob 6.00 budnica in končno težko pričakovani Grossglockner. Sledilo je pospravljanje šotorov, zadnja jutranja kavica v Bovcu, nakup nekaj malenkosti za na pot in že smo drveli proti Predelu (mejni  cestni prelaz med Slovenijo in Italijo visok 1156 m). Na vrhu nas je čakal policaj, strog in dosleden; sledil je plan B in že smo drveli naprej. Ob prihodu v dolino na italijanski strani smo se ustavili na Rabeljskem jezeru (ledeniškega izvora, leži na višini 959 m, dolgo cca. 1400 m in široko do 400 m, globoko do 35 m). Pot smo nadaljevali do Trbiža in nato po Avstriji v smeri Lienza po prečudovito urejenih vaških cestah. Zgodila se je druga nenačrtovana pot. Tako smo že bili navajeni tisočakov, da nas je pot nevede zanesla še na enega, Kals  am Grossglockner; znašli smo se na koncu sveta; konec ceste, višina 1900 m okoli nas pa sami tritisočaki. Nismo obupali, Abohi gremo do konca. Vrnili smo se v Lienz in po krajšem posvetu in smernih tablah pot nadaljevali proti velikemu cilju. Mimo vasice Heiligenblut smo vozili po panoramski cesti "Großglockner-Hochalpenstraße" (zgrajena 1935, dosega višino 2572 m), ko se je pred nami odprl ledenik Grossglockner (3798 m) in Abohi smo  v popoldanskih urah dosegli veliki cilj. Pripeljali smo se do razgledne ploščadi Kaiser-Franz-Josef (2369 m) kjer se nam je razprostiral čudovit pogled na ledenik in ledeniška jezera ter na ostale tritisočake,  napravili nekaj posnetkov in se s ponosom odpravili proti domu. Zaradi pomanjkanja časa smo se odločili, da pot po Avstriji proti Sloveniji nadaljujemo po avtocesti Spittal-Villach-Klagenfurt. Avstrijsko Slovensko mejo smo prestopili na mejnem prehodu Vič, naredili majhen postanek v Dravogradu in po dravski dolini pot nadaljevali do točke, kjer smo začeli; no, če smo natančni, nismo zaključili ravno v Nah Baru v Hočah, ampah 100 m naprej, doma pri predsedniku Borisu z odlično večerjo ob 21.00 uri.

Še to: nismo pozabili na rafting, ki je bil v prvotnem planu. Žal nam je letos zagodlo vreme, drugo leto pa se ne damo :)

NEPOZABNO!

Vabimo vas, da si ogledate galerijo slik.

Odpovedujem se honorarju v korist MK Pohorski Abohi :)

Lep pozdrav, Barbara Marin